Nigel Mansell se spominja enega ostrega Williamsa in dveh težavnih Lotusov

Svetovni prvak iz leta 1992 je za svojega najljubšega izbral Williams FW11B in pojasnil, zakaj sta Lotus 81B in 92 škodila samozavesti dirkača.

FW11B je moč dostavljal z nevarnostjo

Mansell je Williams FW11B izbral kot dirkalnik, ki mu je bil najljubši. V kvalifikacijski formi se je spomnil moči okoli 1.500 konjskih moči. Ta številka opisuje obdobje, ko so turbo motorji ustvarjali ogromno kratkotrajno zmogljivost in so morali dirkači obvladovati dirkalnik, ki je lahko presegel razpoložljiv oprijem.

FW11B je opisal tudi kot stroj, ki je očitno želel dirkača vreči s steze. Ta strah je bil del privlačnosti. Čist krog je bil takojšen dokaz, da je dirkač obvladal nekaj izjemno zahtevnega.

Manjši rezervoar za gorivo je spremenil Williamsov paket

Omejitev goriva iz leta 1987 se je znižala z 220 litrov na 195. Williams je lahko uporabil manjši rezervoar in nižji paket karoserije, medtem ko je nadaljeval s Hondinim turbo motorjem RA167E. Spremembe vzmetenja so podprle prenovljeni dirkalnik, a osnovna ideja je ostala povezana s prejšnjim FW11.

Motor je deloval v okviru predpisanega štiritaktnega omejevalnika polnjenja in ustvarjal izjemno kvalifikacijsko moč. Ta zmogljivost dirkalnika ni naredila lahkega. Dirkač je moral še vedno previdno odmerjati plin in biti pripravljen na hitro povečanje sile.

Lotus 92 je ustvaril napačno vrsto presenečenja

Mansellu Lotus 92 ni bil všeč, zlasti med zgodnjim delom z aktivnim vzmetenjem. Spomnil se je, da je sistem povzročal nesreče, tudi ko je dirkalnik peljal naravnost. Dirkač ne more graditi hitrosti, ko se platforma spreminja na način, ki se zdi nepredvidljiv.

Lotus 92 je bil leta 1983 začasna rešitev. Renault sprva ni mogel zagotoviti dovolj turbo motorjev, zato je Lotus potreboval še en dirkalnik okoli Cosworthovega DFV. Aktivni sistem so po dveh dirkah opustili zaradi težav s težo in zanesljivostjo.

Dolgi Lotus 81B se ni hotel obračati

Drugi dirkalnik na Mansellovem negativnem seznamu je bil Lotus 81B iz leta 1980. Uporabljal je medosno razdaljo, sedem palcev daljšo od običajne različice. Sprememba naj bi pomagala konceptu talnega učinka, a Mansell je ugotovil, da se dirkalnik ni hotel dovolj hitro obračati.

Nejevoljen sprednji del naredi vsak ovinek težaven. Dirkač dlje čaka na obrat, uporablja več volana in lahko izgubi linijo, preden doda moč. Eksperiment ni bil le počasnejši; zmanjšal je zaupanje v osnovni odziv dirkalnika.

Ljubezen in strah lahko obstajata v istem dirkalniku

Mansellove izbire kažejo, da sama težavnost dirkalnika ne naredi slabega. FW11B je bil nevaren in zahteven, a njegov odziv je bil smiseln, ko ga je vozil dobro. Lotusi so bili težavni, ker je njihovo vedenje preprečevalo dosledno razmerje med vhodom in rezultatom.

Ta razlika je ključna za zaupanje dirkača. Oster dirkalnik je lahko nagrajujoč, ko so njegove meje berljive. Nepredvidljiv dirkalnik ostane neprijeten tudi pri nižji hitrosti, ker dirkač ne more zaupati naslednjemu odzivu.

Spomini povedo več kot preglednica rezultatov

Mansell je pozneje osvojil naslov svetovnega prvaka z Williamsom FW14B, a je še vedno izbral FW11B kot dirkalnik, ki ga je ljubil. Osebna povezava ne sledi vedno najuspešnejši sezoni. Zvok, moč in izziv enega čistega kroga lahko pustijo močnejši spomin.

Tudi njegove negativne izbire izhajajo iz zgodnjih let pri Lotusu, ne iz enega samega rezultata dirke. Pripoved je skladna: en Williams je ponujal izjemne zmogljivosti, ki jih je bilo mogoče razumeti, medtem ko sta dva Lotusova dizajna odstranila zaupanje, potrebno za napad.

Izbire izhajajo iz Mansellovih lastnih spominov, s tehničnim kontekstom, ki ga je prispevala Formula 1. Opisujejo, kako so se dirkalniki zdeli njemu; niso lestvica, ki bi temeljila le na zmagah, pole positionih ali prvenstvenih točkah.